Odtujenost

Nikoli si nisem misli da bom moral druge spraševat o mojih zakonskih težavah. Čeprav vidim da na tem forumu spašujejo večina ženske imam jaz podobne probleme vendar v obratni smeri.
Poročen sem 6 let pred 2 leti se nama je rodil prekrasen sinček (z veliko težavami-predčasno 28 teden, ki so se srečno izšle). Žena se pričelo odtujevat od mene. Spolnih odnosov nimava več, kar mi je rekla da ne čuti več potrebo z odgovorom oprosti tako pač je. Sin se je popolnoma navezal na mamo, kar pa ni čudno. Popodalnski spanec ter nočni spita skupaj. V postlji smo trije. Vsi mi pravijo da je to normalo za tako majhnega otroka sploh kar sta pretrpela. Meni se bo malo kar zmešalo. Ko pričnem kakšen pogovor o družinskem problemu sva se takoj skregala. Sedaj sem vzel malo drugačno taktiko. Začel sem kot da me neč ne briga. Mislim da je to opazila in s tem je še bolj zadovoljna. Jaz tudi ker je naenkrat nastal mir v družini. Mene bo pa vseeno znotraj razneslo. Ne razmem nekaj, a ženske ne razumejo da tudi moški rabimo malo topline, da te žena malo stisne in ti da majhen poljubček in ti reče kako si mož. Razmišljam samo na slabe stvari (ločitev, samomor...). Vem da o tega ne bo nič vendar...
Finančno je zelo odvisna od mene vendar ji tega ne očitam. Prijatelj mi je svetoval "udari po mizi" pa bo. Sem že misli, vendar mislim da bo še slabše.

Rojstvo prvega otroka je močna prelomnica v odnosu dveh. Partnerja, ki sta se prej kolikor pač že predvsem ukvarjala drug z drugim, morata zdaj kar naenkrat večino svoje pozornosti nameniti nekomu tretjemu. Še zlasti v začetku to velja za žensko-mamo, ki se ji življenje dobesedno postavi na glavo. Moškemu se to zgodi bolj posredno, saj kar naenkrat ni več v centru ženine pozornosti. Star odnos, tudi če je bil še tako kvaliteten, nenadoma ne zadošča več. Pred partnerjema so povsem novi izzivi, ki ju silijo v sodelovanje. Se pa lahko zgodi, kot se je izgleda tudi v vašem primeru, da se partnerja še bolj odtujita in se iz novih stisk rešujeta vsak zase. Katero od teh možnosti bosta izbrala, je zelo odvisno od odnosa, ki sta ga imela že pred rojstvom otroka. Otrok ne "pokvari" odnosa med staršema, ga pa razgali. Težko verjamem, da je prej npr. vajin seks bil vsaj približno tak, kot sta si ga oba želela. Sicer to ni obvezno pravilo, ampak dostikrat je moškemu že samo seks dovolj - bolje rečeno, se lažje prepriča (potolaži), da je temu tako. Ženskam (spet ne vsem) gre to običajno malo težje. Je bila žena prej bolj "motivirana" za seks, ker je bil to edini način, da pride do otroka? Koliko sta se prej pogovarjala: o vama, vajinih željah, hrepenenjih, o tem kako si predstavljata vajin odnos...

Po rojstvu otroka vam ni bilo lahko. Žena je verjetno še tisto malo pozornosti, ki vam jo namenila prej, skoraj v celoti prenesla na otroka. Ne samo, da se tako počuti, ampak v prvem obdobju po rojstvu otroka, je moški na nek način res "odveč". Za vsakega moškega je to stres in izziv hkrati. Najlažje smo mu kos, če sprejmemo, da nismo več (edini) center ženine pozornosti in da v prvih mesecih direktno otroku res ne moremo prav veliko dati. Lahko pa mu damo posredno - preko žene. Če kdaj, potem žena-mama ravno v tem obdobju najbolj potrebuje moževo razumevanje, pomoč in podporo. Če jo bo dobila, ji bo lažje, saj je tudi ona postavljena pred cel kup novih nalog. Otrok bo tako od mame, ki ima moževo podporo, dobil bistveno več. Naloga moškega v tem prvem obdobju je, da nekako zdrži to svojo odvečnost, svoje zadovoljstvo pa najde v skrbi za ženo in otroka.

Z napisanim seveda ne želim vse odgovornosti naložiti vam. Ženin umik iz vajinega odnosa in tako pretirano posvečanje otroku ne vpliva negativno samo na vaju, ampak predvsem s tem škodi sinu. Namesto da bi žena svojo potrebo po izkazovanju in prejemanju pozornosti zadovoljevala v vajinem odnosu, to išče in kompenzira v odnosu s sinom. Ta se bo tako kmalu (če že ne) postopoma prenehal ukvarjati s svojimi željami in potrebami, naučil pa se bo zadovoljevati mamine. Ravno tukaj pa imate vi možnost, da nehate biti odveč. Ena od glavnih očetovih nalog je, da otroka varno popelje stran od mame. Sinu je treba pokazati, da je zanj varen in prijazen svet tudi izven maminega objema. Ne nazadnje, kdo bo sina naučil biti moški, če tega ne boste storili vi?

Prijatelji vam svetujejo, da "udarite po mizi". Se lahko strinjam z njimi. Samo, da tega nasveta ne smete jemati, da boste začeli na ženo pritiskati, jo kritizirati, od nje zahtevati, kaj šele da bi do nje bili v besedah ali dejanjih nasilni. Mnogo koristneje bo, če vas bo ta nasvet aktiviral, da ne boste čakali, kdaj se bo žena spremenila. Z rojstvom otroka ste postali oče, to pa s sabo prinese kar nekaj obveznosti. Kot oče ste jih dolžni izpolnjevati, pa naj bo vajin odnos z ženo še tako obupen. Vajin sin ni kriv za to. Že tako bo imel več kot dovolj posledic, če z ženo odnosa ne bosta izboljšala. Poskusite biti aktivni tudi v odnosu z ženo. Poskušajte jo razumeti, tudi njej ni lahko. Ima svoje razloge, da se z vašega vidika obnaša tako "nemogoče". Pri tem pa ne pozabite razumeti sebe. Do tega, kar čutite in pogrešate, imate vso pravico. Nič ni narobe z vašo željo, da bi imela z ženo boljši odnos. S tem razumevanjem obeh se poskusite pogovoriti s svojo ženo. Pri tem imejte v mislih, da vam žena ni "dolžna" dati vsega, kar pogrešate. Lahko pa od nje pričakujete, da vas posluša, sliši in vsaj poskuša razumeti. To bi bil lahko začetek, da se počasi le naučita pogovarjati. Če pa vama to ne uspe, si čim prej poiščita pomoč. Zaradi sebe in sina.