Neutemeljeno ljubosumje ali slutnja resnice?
Poročena sem deset let. Po naravi sem ljubosumna, problem pa je, ker se moje ljubosumje stopnjuje in vpliva na odnos z možem. Vrtim se v začaranem krogu in se sprašujem, če mi mož res daje povod za ljubosumje ali je vse le plod moje domišljije. Mož je sicer kar skrben mož in oče, gre pa nekajkrat na mesec ven s prijatelji in ga ni domov pozno v noč.
Pravite, da ste ljubosumni po naravi. Terapevti se take oznake izogibamo in raje govorimo o vzrokih, ki nas pripeljejo do tega neprijetnega čutenja. Ljubosumje je vedno izraz strahu pred izgubo nam pomembne, ljubljene osebe. Strah vedno spremlja negotovost, ki jo želimo kontrolirati, saj nam kontrola pomeni tisto varnost, ki nam jo jemlje strah.
Ta kontrola lahko postane pretirana. Postanemo obsedeni s tem, kje naš (ali naša) ljubljeni hodi, s kom se druži, strah nas je, da nas bo prevaral, zamenjal, zapustil. O tem stalno premišljujemo, človeka zaslišujemo (ali pa nas je preveč strah in smo previdno tiho), iz njegovih besed in vedenja iščemo odgovore na naše strahove in jih vedno tudi najdemo – nam se zdijo resnični. Če se naši sklepi izkažejo za zmotne, se počutimo neumne, izgubimo še tisto kontrolo, ki so nam jih domnevni odgovori dajali. Takrat se začnemo spraševati, če je naše ljubosumje ter mišljenje, čutenje in vedenje sploh normalno. Strah pred izgubo sočloveka, ki je navadno posledica nizkega samozaupanja, premajhnega samovrednotenja, nemoči in občutka izpostavljenosti, nezavarovanosti, se tako še poveča, saj podvomimo v edini svet, ki ga imamo. Začaran krog se je zavrtel...
Na drugi strani se "kontrolirana stran" ob stalnih vprašanjih, sumničenjih, dokazih o zvestobi podobno kot "kontrolor" čuti nevredno. Nevredno zaupanja. Preobremenjena je s stalnih dokazovanjem, celo opravičevanjem. Lahko se začne počutiti krivo, strah jo je, da bo naredila kaj "narobe" (npr. odzdravil sodelavki). Tako se ljubosumnežu ali podredi in postane žrtev zlorabe (navadno, a ne nujno, ženska), ali pa iz odnosa beži (navadno, a ne nujno, moški): ostaja v službi, se pretirano ukvarja s športom, izostaja od doma, morda zares "udari afero"... Z občutki krivde in podrejanjem na eni strani ter z izostajanjem od doma na drugi strani pa ljubosumnež ali ljubosumnica dobi le potrditev svojih "teorij" in še globlje in boleče zažene že prej omenjeni začarani krog.
Tako vsak od udeležencev v ljubosumnem odnosu prispeva svoj delež (o krivdi ne govorimo), za katerega mora ob razreševanju odnosa sprejeti odgovornost: ljubosumna stran za svoj strah, nezaupanje, občutke zavrženosti, ponižanja, nevrednosti, partner ljubosumneža pa za občutke lastne nevrednosti, dvoma v to, da je vreden zaupanja, za morebitno krivdo in strah. Globoko v sebi sta si partnerja torej zelo podobna: njuno temeljno čutenje je nevrednost, ki jo na zunaj izražata na zelo različna, celo nasprotna si načina. Prav podzavestno vedenje, da se globoko v sebi razumeta in privlačnost različnosti reagiranja na globoko ranjenost, sta ju pripeljala skupaj. Ne zato, da bi se še bolj prizadela, pač pa, da bi bila bolečina, ki jo od nekje davno nosita v sebi, končno slišana in ovrednotena, s tem pa bi bila ovrednotena tudi onadva. Zavedanje in čutenje lastne vrednosti pa naredi svet veliko bolj miren in varen...
