Nemogoči moževi sorodniki

Znašla sem se pred težavami, katerim nisem več kos... Pred približno tremi leti sem iz stanovanja v katerem sem živela s svojo sedaj 10 letno hčerko odšla na skupno pot z moškim kateremu sem pred dvema letoma rodila hčerkico. Na tej novi poti sem izgubila vse, stanovanje v katerem sem živela sem zamenjala za večje in precej dražje, za katerega žal sama nisem sposobna plačevati najemnine, svoj 5 let star avto pa smo zamenjali za novega, tako, da bom iz veze verjetno odšla brez vsega...No, ostali mi bosta hčerkici, ki ju imam nadvse rada...

Težava se začne predvsem pri moškem, ki naj bi bil zaveznik naše družine, vzor svojim otrokom,...
Moški s katerim živim je prišel iz družine, ki se mi zdi bolna...Njegovi starši zagovarjajo njegovo 35letno nesamozavestno, skrajno nemoralno hčer, ki je mati 1letnega otroka in v pričakovanju še enega otroka.
Njene izbruhe agresije, žaljenja in groženj s samomorom bi morala vzeti za normalne...
Ta ženska je v roku 6ih mesecev dvakrat odšla od doma na skupno pot z očetom svojega otroka, vendar se je obakrat vrnila domov k staršem. Prvič je pred vrnitvojo večkrat razbijala po stanovanju, grozila in fizično napadala svojega partnerja, za kar vedo tudi njeni starši, vendar so nam poročali drugačne informacije, kot so npr. da je on pijenec, nor,... Pred drugim odhodom nazaj domov je celo posredovala policija, saj je v eni roki držala 10mesečnega otroka, v drugi pa nož s katerim je grozila, da bo očeta svojega otroka ubila...Poleg vsega je očeta svojega otroka varala in mu celo očitala, da otrok ni njegov..
Po vseh incidentih, ki jih naredi, pa ga vedno vabi nazaj k sebi, češ, da postaja ob njem boljši človek, da ga bo osrečila ,.... Ok,to je predvsem njegov problem... Moje težave se začnejo tukaj...
Živim z moškim, ki je skrajno nesamozavesten, ne čustven, kateremu več ne zaupam in za katerega niti ne vem, če ga imam še rada... Največji problem pa v najini vezi predstavlja njegova družina.
Njegovi starši ne poznajo zunajega sveta, mati sploh nikamor ne gre, niti v trgovino ne...Oče za katerega sem bila še pred nedavnim prepričana, da je ok, pa me je pred kratkim vrgel iz njihove hiše.
Svoje stvari, ki jih spravimo v njihovo garažo si lastijo, predvsem njegova sestra, kar pa naj bi bilo po njihovem normalno. Moj dragi nikoli ne reče ničesar...Nekoč je njegova mati določila, da bo mojo mlajšo hčerko za nekaj minut čuvala njena 35letna hči. Po 5ih minutah je bila moja 2 letna hčerkica na glavni cesti, vsi pa so se sprenevedali oz. pozabili kdo je bil določen za varstvo...Moj je bil zopet tiho...
Z njegovo sestro že nekaj časa ne govorim, pa kljub temu brez kakršnega koli vprašanja, odpelje mojega otroka na sprehod...Moj je tiho... Pri njih doma sta iskrenost in resnica tujka. Vsi ljudje, ki se jim zdi,da nihov način življenja ni ok, ali mislijo drgače od njih so zanje slabi, le oni so ok.
Njegova mati in njena 35letna hčerka se pogosto žalita, (kurba, prasica, patazit,...)in ponižujeta. Njuna komunikacija pa je predvsem kričannje..Seveda pa mora vse to ostati skrito pred zunanjim svetom.
Da o težavah z alkoholom in higieni ter morali sploh ne govorim. Pred časom je celo mati mojega grozila svoji 35letni hčerki z nožem...Tukaj pa sem jaz podvomila v primernost teh ljudi zame in moje otroke...Aha, pa da ne pozabim, moja starejča hči pri njih nima enakovrednega položaja z njihovimi vnuki, kar ji dajo odkrito vedeti (naši deklici sta Lara in Stela-njuni vnukinji- kje pa je Kaja) in kar zelo boli.
Ko sem se želela o tem z njimi pogovoriti se je začelo kričanje in zmerjanje ( s strani sestre od mojega sem v vsakem prepiru prasica, kuzla,...) Najbolj pa me je bolelo, ko je njegova sestra za mojo 2letno hčerkico rekla, da naj ne hodi več v hišo njenih staršev in ni bilo od nikogar nobenega odziva, niti od staršev niti od očeta mojega otroka ne. Ker sem povedala, da dvomim v varnost svojih otrok v njihovi hiši me je iz hiše vrgel oče mojega partnerja in sicer z besedami: Pa ne hodi v to hišo, če tako misliš...Žal res tako mislim, oni pa se čudijo zakaj ne pridem...Spoštujem njihovo voljo, pa mi očitajo nečustvenost, depresijo, spletkarstvo,..z mojim na čelu. Kar pa najbolj boli je to, da je moj dragi po tem ko sem bila nagnana iz njihove hiše, najprej poklical očeta, ne da bi govoril z mano in mu kimal kako ga razume.
Naj dodam še tole, sem v prijateljskem odnosu z njihovim nesojenim zetom, kar pa zanje predstavlja največji problem... No, približno mesec dni že nisem obiskala njegovih staršev, moj jih je...
Vedno ko se vrne imava doma prepir, po katerem se mi vedno bolj zdi, daje najina veza brezupna...Moj trdi, da njegov oče ni tako mislil, vendar mi do danes tega še ni povedal.Baje mi tudi ne bo, ker se ne bo več poniževal...Prav. Je pa pripravljen na pogovor, tudi jaz sem, vendar bo on storil prvi korak...
Po zadnjem prihodu od svojih staršev mi je njegova sestra očitala depresijo, po reakcijah mojega pa predvidevam, da se strinja z njo.. Aha, starši mojega za vsako ceno ščitijo svoja otroka, tudi z lažmi in poniževanjem drugih, če je treba, kar se mi zdi skrajno nemoralno.

Moj pa jih razume!!!

Prosim za vaše mnenje...Je z mano res kaj narobe, sem res brezčutna, depresivna, nora,... ali pa je v tej družini nekaj zelo narobe?

V "tej družini" je očitno res marsikaj narobe. Ampak to ni pomembno. Pomembno je, da je marsikaj narobe tudi v vaši (vajini) družini. Napisali ste "Največji problem pa v najini vezi predstavlja njegova družina." Kakšni so starši in sestra vašega partnerja je oziroma bi moralo biti povsem njihova stvar. Vam bi na nek način lahko bilo vseeno celo, kakšen je vaš partner v odnosu do njih. Zanimati vas bi moralo predvsem, kakšen je partner do vas in do otrok. Zelo veliko ste napisali o "njegovih", kako so nemogoči, itd. Zelo malo pišete o težavah, ki jih imata s partnerjem. Vas res moti samo to, da drži bolj s svojimi sorodniki kot z vami? Malo verjetno.

Iz napisanega bi se dalo razbrati, da za vajine težave krivite njegovo družino. To sicer drži, ampak problem ni to, kar se v tej družini dogaja zdaj, ampak to kar se je dogajalo, ko je vaš partner v njej odraščal. Vendar to ne pomeni, da partner ni odgovoren za to, da je, kot pišete, nesamozavesten, nečustven in da vas in otroke ne zna zaščititi pred njegovimi starši in sestro. Vaš partner namreč že dolgo ni več otrok, zato starši ne morejo biti več krivi za njegovo (ne)početje. Res je bilo krivično do njega, da je odraščal v taki družini, vendar je zdaj na njem, da se odloči ali bo te krivice ustavil. Prvi nujni korak je, da čustveno odide od doma in se odloči, katera je njegova družina. Če je to ta z vami, potem naj se začne odgovorno obnašati do vas in otrok. Če še niste povsem obupali, se poskusite s partnerjem odkrito pogovoriti, kaj pogrešate v vajinem odnosu. Nič ne govorite o njegovih, saj ti z vajinim odnosom resnično nimajo nobene zveze. Govorite o sebi, o tem česa si želite, kaj vas moti. Verjetnost, da vas bo poslušal, je sicer majhna, ampak vredno je vsaj poskusiti. Če ne bo šlo in boste še vedno želeli biti z njim, predlagajte, da obiščeta terapevta. Če tudi to odkloni, ne ostane kaj dosti drugega, da se čim prej razideta. Če ne boste zmogli, si sami poiščite strokovno pomoč.

Ali imate partnerja še dovolj rada in ali mu boste sploh lahko še kdaj zaupali, se lahko odločite samo vi. Medtem ko se odločate pa je vaša dolžnost, da nemudoma zavarujete svoje otroke pred partnerjevo družino. Ali bosta s partnerjem ostala skupaj ali ne ni povezano s tem, da zaščitite sebe in svoje otroke. Če se pri tem ne morete zanesti na partnerja, morate to žal storiti sama. Prekinite vse stike z njegovo družino, preprečite njihov dostop do otrok. Če tega ne morete zagotoviti v stanovanju, kjer živite, razmislite o čim prejšnji selitvi. Enako kot za partnerja velja, da je samo od vas odvisno ali se boste odločili, da ustavite krivice, ki so se in se vam še dogajajo.

Aleš Gorjanc