Moj otrok pa ...
Imam hčerko, staro štiri leta. Večkrat greva na otroško igrišče, kjer poklepetam tudi z drugimi mamicami. Zelo me je začelo motiti, ker se pogovori pogosto sučejo v smislu »kaj vse moj otrok že zna in zmore; ponoči nima več pleničke, napiše že svoje ime, obiskuje urice angleščine ...« Moja hči resda ne pomoči več postelje, ampak svojega imena tudi približno še ne zna napisati, ne obiskuje nobenih krožkov, ker se mi zdi še premajhna ..... Ob vseh teh informacijah, ki jih dobim od drugih mam, pa res ne vem več, kaj je prav.
Vsi starši želimo za svojega otroka najboljše, velikokrat pa to zamenjujemo z željo, da bi bil naš otrok najboljši. Če nekje "zaostaja" (pa čeprav na drugih področjih celo "prehiteva"), to pomeni, da še ne zmore toliko kot nek drug otrok, starši pa se ustrašimo:
"Ali je moj otrok dovolj sposoben, dovolj razvit? Se premalo ukvarjam z njim? Bi ga že v plenicah morala učiti poštevanke? Kaj, če smo zamudili tisto pravo obdobje za učenje angleščine? Bi moral shoditi pri štirih mesecih, reči mama že, ko se rodi?"
Nekatera od zgornjih vprašanj se zdijo banalna: "Saj to pa res ne mislim!" Ni pa banalen strah, ki nam ga povzroči tekmovalnost med starši. Ko nas postane strah, ali je moj otrok dovolj: razvit, sposoben..., začnemo iskati ali njegove pozitivne lastnosti in jih poudarjati, o tem pripovedovati drugim staršem... Koga dejansko prepričujemo? Sebe.
Druga pot je, da začnemo kriviti sebe in pritiskati na otroka s stvarmi, ki jih še ne zmore in kaj hitro se srečno otroštvo, katerega osnovni namen je igra, raziskovanje, ustvarjalnost in učenje skozi igro, sprevrže v stremuštvo in tekmovalnost, za katero se prepričujemo, da je v dobro otroka. Dejansko pa otrok postane sredstvo, s katerim mi reguliramo svoj strah.
Strah rodi tudi jezo: strah pomeni, da dvomimo, da bomo lahko nekaj dosegli in smo ob tem frustrirani, saj npr. svojega otroka ne moremo "potisniti", da bi pri shodil hitreje, kot mu je namenila narava. Jezo lahko obrnemo nase (krivda, nemir, frustracija), lahko pa jo valimo na druge: na druge starše, ki so tako..., na partnerja, ki ga nič ne skrbi ali ki nas ne podpira dovolj..., ali pa celo na otroka (smo jezni, nam "gre na živce", ker se npr. pri hoji še spotika...).
Na nekaterih področjih je najboljši zares prav naš otrok, ne more pa biti na vseh. Prav je, da smo ponosni, da naš otrok presega nekatere otroke na določenem področju in prav je tudi, da otroku to povemo. Na drugih področjih ga lahko opazujemo in spodbujamo, vendar nikoli preko otrokovih zmožnosti in do meje, kjer se otrokova igra in naše ukvarjanje z njim spremeni iz veselja in čudenja v napor. Napredek pa bo v večini primerov (lahko celo brez naše spodbude, čeprav je dobrodošla) prinesel otrokov naravni razvoj in dozorevanje.
Znano je, da so nekateri otroci hitrejši na gibalnem področju, nekateri v govoru, drugi v domišljiji... Razvoj naj bi potekal v določenih fazah: npr. najprej sedenje ob opori, nato brez opore, nato plazenje, hoja... Nekateri otroci na suvereno izpustijo plazenje in takoj začnejo hoditi. Ocen, ali je to pozitivno ali negativno ne moremo dajati. Vsak otrok je svet zase, osebnost in temperament zase, tako je tudi njegov razvoj samo njegov. Opazujmo ga, čudimo se mu in počivajmo ob tem čudenju! Spremljajmo ga, spodbujajmo ga in se veselimo njegovega napredka, kakor se ga z lučko v očeh veseli on sam...
Se ob otrokovem veselju ob uspehu tudi nam prižge lučka v očeh? Če se nam, jo otrok zagotovo opazi in to je zanj največja spodbuda za razvoj.
