Ali naj prekinem?

Nekaj časa sem brala sporočila na portalu in premišljevala, ali naj napišem, kar me čedalje bolj boli ali ne. in odločila sem se, čeprav mi je čudno... Imam fanta že 4 leta (24 in 25 let), skupaj živiva že več kot eno leto. Poznam ga že od nekdaj, ker sva iz istega kraja. Ko sva začela sem študirala in živela v študentskem domu, on pa je ravno začel študirati in tako sva bila večinoma skupaj. Večinoma nama je bilo lepo, ko pa ni bilo je bilo pa zelo hudo. Ko sva se skregala sva se na smrt skregala. Jaz sem jokala, on pa je bil besedno agresiven, dokler ni videl, da mi je hudo, da sva šla predaleč in sva se ali pogovorila u miru ali pa je spokal stvari (veliko stvari je imel pri meni v študentu) in šel, a nikoli ni res odšel. Tako je bilo večino časa: lepo, kreganje, pokanje, jok, lepo, kreganje, pokanje.... Naj še povem, da je bilo večino za to kriv alkohol, nore želje fanta za igrenje računalniških igerc (jaz pa sem računalnik potrebovala za študij)... Kmalu je pustil študij in se zaposlil, jaz pa sem še naprej študirala. Videla sva se le čez vikende. Bilo je lepo, le včasih sva se pičila, vendar ne več tako močno. Zdaj pa nekaj časa že živiva skupaj. Na začetku je bilo dobro, vendar zadnje čase se spet ponavlja stara zgodba. En teden je dober, potem pa par dni slabo. Ko se skregava se na moč. Ponavadi se zaradi pitja (moj oče je alkoholik in mi ni do tega, da bi imela tudi partnerja takega), računaliških igerc (delam diplomo in rabim računalnik), vsak vikend preživi v domačem kraju in malo kater vikend sva skupaj sama (pretirano je navezan na familjo, plus tega pa ima glasbeno skupino in ima vaje). Vendar to še ne pomeni, da mora biti vsak vikend doma in si nobenga rezervirat za naju. In če hočem, da kateri vikend ostaneva v kraju kjer stanujeva, mi pravi: čumu le, če je pa tukaj dolgčas? in greva v k njegovim domov. in to se ponavlja od samega začetka.

Zdaj je vse skupaj prišlo že tako daleč, da o vsem, kar se hočem pogovort in mu povedat, da mi kaj ni prav, je zadirčen in se na smrt skregava (3 tedne tako močno, da me sem imela roko krvavo). Rada ga imam in vem, da ima tudi on mene, a nekako se ne ujameva. Nekako se funkcionirava skupaj. Rada bi bila z njemu še naprej, a na živce mi gredo ti izpadi, krganje, agresija, očitki, da sem samo jaz tečna in za vse samo jaz kriva (le če mu rečen, da nisem za vse jaz kriva, se včasih popravi in pravi, no saj sem tudi jaz kdaj kriv). Dost imam že tega. Sestra mi je rekla, da je to mogoče, ker nimava nič pametnega za počet skupaj v prostem času in da naj kak vikend kam greva in sva zdaj 2x šla. A tega zadnjega že spet ne (njegove vaje). Mislila sem, da bo bolje, če bova še kaj drugega počela kot samo biti doma, pa ni. Kaj naj še naredim. Jokam na moč, ko se skregava, a on je hladen (ne več tako topel kot nekoč). Ko se skregava in hočem, da me pusti na miru samo, da se ohladiva in da ne bo še slabše, me ne pusti in me najeda še naprej. Na kocu pravi, da jaz ne znam poslušat, da sem samo jaz kriva, da naj si ne zmišljujem.... In za vse krivi mojo trmo (postala sem trmasto hladna, ker mi je že dost, da mu vedno znova govorim ene in iste stvari in dost imam očitkov, da vse samo jaz naredim narobe).

Prosim za kak nasvet kako naprej? Kaj naj naredim, da bo bolje (če bo)? Kaj naj naredim, da mu bo življenje z mano boljše (da bo zainteresiran še v kaj drugega kot samo v računalnik)? Žalostna sem, ker se tako trudim, pa ni bolje... Nimam več moči, ne idej...

Kako ne bi bila obupana in brez moči! Štiri leta takega odnosa. In koliko let zraven še doma? Napisali ste "moj oče je alkoholik in mi ni do tega, da bi imela tudi partnerja takega". Vendar ga imate, takega ali pa morda še hujšega. Verjetno vam ne bo čisto nič v tolažbo, če napišem, da se to ne dogaja samo vam. Močno privlačni so nam samo partnerji, ki so zelo podobni našim staršem. Bolj slabi so bili naši starši in bolj jim je partner podoben v teh slabih lastnostih, bolj noro se zaljubimo vanj. Povsem nelogično, ampak tako je. Zakaj se usoda tako heca z nami, v čem je smisel? Taja, pred nasilnim očetom-alkoholikom se niste mogli zavarovati, ker ste bili šibkejši in ker kot otrok brez staršev enostavno niste mogli preživeti. Bili ste nemočni, očetu (staršema) prepuščena na milost in nemilost. Odreči ste se morali svoji moči in obrambam pred nasiljem, poniževanjem in zanemarjanjem. Ta ponižan, zanemarjen in čustveno oropan otrok, se še vedno oglaša v vas. In še vedno verjame, da je brez moči, da se ne more zavarovati, da mora vse prenesti. Toda Taja, VI NISTE več otrok in zato lahko preživite brez tega fanta, predvsem pa vam ni treba biti več podrejena in še naprej mirno prenašati iste krivice. Tudi zato sta se "našla" s tem fantom. Da ob njem popravite vsaj nekaj škode, ki so vam jo naredili doma. Da ob njem spet najdete moč, ki ste se ji morala odreči, in se naučite postaviti zase. Žal izgleda, da usoda (narava, Bog,... karkoli vam je blizu) ne zna najti lažjega načina.

Zgoraj napisano ne pomeni, da morate fanta nujno, takoj in za vedno zapustiti. Morate pa TAKOJ "zapustiti" nasilje, alkohol, odvisnosti in žalitve. Drži, kar so vam že odgovorili drugi, da gredo zadeve pri fantih s takimi težavami samo še na slabše. Redki so, ki se iz tega izvlečejo sami. Tudi če se, prej običajno porinejo sebe in tiste, ki so z njimi, čisto do roba. Vi svojemu fantu ne morete čisto nič pomagati. Celo nasprotno - bolj ko se boste trudili, da bi pri sebi našli rešitev zanj, lažje si bo prikrival svoje probleme. A to so NJEGOVI ne vaši problemi. Začel jih bo reševati šele takrat, ko se bo res odločil in vztrajal.

Verjetno vam je težko, ko ste tole prebrali. Morda je ta fant, kakršen koli že je, edina (vsaj včasih) prijetna oseba v vašem življenju. Ampak z vami ni čisto nič narobe, samo ogromno krivic se vam dogaja že celo življenje. Zato si zaslužite veliko boljši odnos od tega, ki ga imata trenutno s fantom. Čas je, da naredite nekaj zase in ustavite ta plaz krivic. Fantu predlagajte, da si TAKOJ poiščeta pomoč pri terapevtu. Če bo pristal, vztrajajta, dokler on ne bo ozdravljen vseh odvisnosti, vi pa varni pred njegovim nasiljem. Če bo pomoč odklonil, je najpametnejše, da fanta zapustite in si pomoč poiščete sami. S terapevtovo pomočjo vam bo verjetno lažje zdržati, da ne boste spet stekli nazaj fantu v objem.