Poklicno izgorelost imenujemo tudi "notranji poklicni umik".
Spremlja ga: - občutek fizične in/ali psihične izčrpanosti,
- občutek nemoči in brezupa, frustriranosti, hkrati pa
- čustvene izpraznjenosti ter
- nesmiselnosti, ki vodi do
- negativnega odnosa do dela, sodelavcev in uporabnikov.
PROGRAME preprečevanja in odpravljanja poklicne izgorelosti izvajamo v obliki: - predavanj,
- predavanj z delavnico (seminarska oblika),
- delavnic in
- skupin.
Znaki notranjega poklicnega umika so: - telesni (slabo počutje, utrujenost in izčrpanost, oslabljena imunost, bolečine v križu, glavobol, težave s prebavo in presnovo ter koronarnim sistemom, težave v spolnosti),
- čustveni (tesnoba, brezvoljnost, jezljivost, pesimizem, zapiranje vase, čustvena otopelost, prezir in žaljiv odno do sodelavcev in uporabnikov),
- miselni (slabša koncentracija, pozabljivost, miselna prožnost, slabši uvid in (samo)kritičnost)
- vedenjski (izogibanje odnosom s sodelavci, sestankom, timom, delovnim obveznostim, površnost, absentizem, prepirljivost, zloraba psihoaktivnih sredstev, opuščanje telesnih in kulturnih aktivnosti)
- duhovni (občutek nesmiselnosti, pesimizem, nestrpnost, destruktivnost, pasivnost, zanemarjanje, opuščanje vrednot ipd.)
Ali bo poklicna izgorelost nastopila ali ne, je odvisno od tega, - koliko je človek izpostavljen stresu in
- koliko podpore mu (delovno) okolje nudi.
Razvoj poklicne izgorelosti pospešujejo negativni stresni dejavniki, ki so predvsem: - subjektivni občutek preobremenjenosti ali objektivno prevelika količina dela,
- občutek pomanjkanja zasebnosti zaradi (subjektivno ali objektivno) slabih prostorskih pogojev,
- nejasna poklicna vloga in cilji,
- pomanjkanje strokovnega znanja,
- odgovornost za druge (prevzemanje odgovornosti za druge pomeni prevzemati tudi tveganje za posledice njihovih dejanj),
- občutek nepovezanosti oz. premajhne povezanosti in zaznani (objektivno ali subjektivno) slabi medsebojni odnosi,
- prevelika pričakovanja od in s strani družbe, vodstva in samega sebe.
Načini izražanja poklicne izgorelosti: - somatični (telesni) način (občutek psihične izčrpanosti začnejo spremljati znaki telesne izčrpanosti ter psihosomatske bolezni)
- pasivni način
- izogibanje (izgorel človek se začne izogibati delovnim obveznostim, problemom, izzivom, izogoba se sodelavcev, uporabniki so mu v breme),
- birokratizem (zateka se v predpise in pravila, izgoblja osebni kontakt)
- umik iz poklica.
Preprečevanje poklicne izgorelosti pomeni: - odpraviti čim več negativnih stresnih dejavnikov in
- ponuditi čim več podpore.
Pomeni: Poskrbeti (tudi) zase, ne le za uporabnike, s tem pa tudi za uporabnike.
Ker: kako bomo poskrbeli zanje, če jim kmalu ne bomo imeli več kaj ponuditi,
saj: "kurimo rezervo" oz. smo iz sebe izčrpali že vse.
Poleg tega: Smo slab zgled, ker ne poskrbimo/ne znamo poskrbeti zase! Na nekem predavanju o človekovi razpetosti med službo in družino za delavce v sociali je neki gospod dejal: "Nam boste spet govorili o naših uporabnikih in kaj bi morali storiti zanje, kako bi jih morali razumeti in jim pomagati! Jaz bi končno rad nekaj dobil tudi zase! Zato sem danes tukaj!" Načini: - zagotovitev osebno naravnane strokovne, socialne in čustvene podpore,
- preko skupinskega dela, supervizije, mentorstva, delavnic, sprostitvenih in družabnih aktivnosti ...
|
